No tags yet.
Pošten in pravičen postopek je temelj pravne države in steber demokracije. Omogoča pravičnost pri reševanju konfliktnih situacij, pri razdeljevanju bogastva, priložnosti in privilegijev v družbi. Je garant za enakopravno zaščito pravic slehernega posameznika. Pošten postopek daje vsem udeleženim strankam svobodno priložnost izraziti svoje mnenje, je transparenten in temelji na neodvisnih kriterijih in nepristranskosti.
Navidezno korektni, v svojem jedru pa izkrivljeni, prirejeni, pristranski in prikriti postopki so glavno orožje pravosodnega dela globoke države. Pri tem je vseeno ali gre za (pred)kazenske postopke, reševanje gospodarskih in drugih civilnih sporov, stečaje, prisilne poravnave, izvršbe, deložacije ali pa javno naročanje, zaposlovanje v javni upravi in državnih podjetjih. Globoka država je šla še dlje – podredila si je sodni red in nadzira celo sprejem vlog na Evropsko sodišče za človekove pravice, kot zadnjo bilko upanja za tiste, ki so jim bile v Sloveniji kršene človekove pravice.
Odvetniki in drugi svetovalci povezani s politiko, ki jim prihodki med njihovim mandatom čudežno narastejo. Vplivni igralci, ki so v preteklosti zasedali ključne položaje na sodiščih, ministrstvih za pravosodju in notranje zadeve. Zatem so tukaj specializirani deal-makerji, pa tožilci z družinskimi ali prijateljskimi vezmi z dobavitelji javnemu sektorju. Sem spada tudi javna skrivnost, ki jo lahko mirno poimenujemo največja sramota slovenskega pravosodja – sistematično goljufanje na pravosodnih izpitih, kot nepošten in nepravičen postopek vstopa v poklic sam.
Tožilstvo – za zaščito in reševanje
Dolga roka omrežij
Precej prahu je dvignil Rado Pezdir, ki je pred časom v oddaji Intervju na TV Slovenija brezkompromisno odstiral zapletena ekonomska omrežja z dolgo brado v preteklosti, medtem ko imajo nasledniki nekdaj ključnih ljudi znotraj teh omrežij po njegovem še danes velik vpliv v slovenskem gospodarstvu in politiki, vse povezave pa naj bi se močno odražale tudi v delovanju sodne veje oblasti. Ni redko izražen dvom, ali uradne institucije res dovolj zagnano opravljajo svoje delo. Ali so morebitne povezave znotraj njih, ki temeljijo na prijateljskih ali sorodstvenih vezeh, res močnejše od vnebovpijočih malverzacij, denimo v zdravstvu, o katerem se že leta govori, da ga je načela neobvladljiva korupcija? Tako se je po odkriti korupciji z žilnimi opornicami, ki so jo mediji razgalili do potankosti in s katero se temeljito ukvarja tudi parlamentarna preiskovalna komisija, ne enkrat postavilo vprašanje neučinkovitosti specializiranega državnega tožilstva, torej tistega državnega organa, ki bi moral opravljati pregon najhujših oblik organiziranega kriminala. Njegov vodja Harij Furlan, nad katerim zaradi funkcije, ki jo opravlja, ne bi smela biti niti najmanjša senca dvoma, se je v omrežju povezav pojavil zaradi delovanja svojega brata Aleša Furlana, ki je šempetrski bolnišnici skoraj dve desetletji prodajal kolčne proteze po 71 odstotkov višji ceni, kot jih kupuje le dve uri vožnje oddaljena jeseniška bolnišnica – v isti državi.
S tem v zvezi novogoriški kriminalisti zdaj zbirajo dodatne informacije v predkazenskem postopku, v katerem preiskujejo več sumov uradno pregonljivih kaznivih dejanj; med drugim tudi sumov storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in sumov storitve kaznivih dejanj oškodovanje javnih sredstev v novogoriški splošni bolnišnici. Predkazenski postopek še ni končan, pravijo na novogoriški policijski upravi, ki je preiskavo sicer začela na temelju revizije nabave vseh medicinskih pripomočkov na področju ortopedije, ki jo je opravil inštitut za forenzične preiskave v financah in računovodstvu. V tej reviziji so se lotili tudi poslov, povezanih z družino Furlan. Tudi na protikorupcijski komisiji, ki se z zadevo ukvarja na temelju prijave, so nam povedali, da postopka v zvezi s temi posli še niso končali. Omrežje za pokrivanje ključnih pozicij
Mrežo, ki kaže na to, da del javnega zdravstva, v navezi z dobavitelji medicinske opreme in pripomočkov, deluje kot združba organiziranega kriminala, so sicer že lani razkrili na nacionalni televiziji. V kontekstu te mreže je bilo izpostavljeno tudi podjetje Primsell, v lasti družine Furlan. Dobavitelj bolnišnice so bili skoraj dve desetletji. Podjetje je upravljal Aleš Furlan, kot rečeno, brat vodje specializiranega državnega tožilstva Harija Furlana. Pred tem pa je bil v tem poslu dejaven tudi oče Franc Furlan. Morebitni konflikt interesov je Harij Furlan sicer odpravil z izjavo, da na tožilstvu dela nepristransko in skladno z zakonodajo ter da o bratovih poslih ni obveščen.
To je težko verjeti, saj se je z dobaviteljstvom dolgo časa ukvarjalo več članov ožje družine Furlan, poleg očeta in sina, tudi njegova soproga. Podjetniška zgodba pa se je začela še pred osamosvojitvijo, leta 1989 in je povezana s podjetjem Primorje Eksport. To podjetje je bilo ustanovljeno leta 1955, uradno za to, da bi se lahko čim bolje izrabilo goriški maloobmejni sporazum, dejansko pa gre za primorsko različico Smelta, ki je bila del poslovno-finančne mreže nekdanje Udbe. Sogovorniki z Goriške, ki poznajo dogajanje v preteklosti, se po telefonu z nami niso upali pogovarjati o ozadjih in omrežju, ki naj bi stalo za dobaviteljskimi posli v zdravstvu, češ da je prenevarno. Namigujejo pa na nekakšno vzporedno mrežo ljudi, ki vedno pazi, da imajo pokrite ključne pozicije na policiji, Sovi, tožilstvu in sodišču.
Kaj počnejo na tožilstvu in kdo je odgovoren za vse to, je še kako relevantno vprašanje, potem ko so si na tožilstvu privoščili še eno farso. Celoten postopek zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića v zadevi podkupnin pri KPL in zlorabe položaja v primeru farmacevtke pod vprašajem, saj je tožilstvo (tožilka Blanka Žgajnar) zamudilo dvoletni rok, v katerem bi moralo začeti kazenski pregon zoper osumljenca, sicer se dokazno gradivo, pridobljeno na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov (npr. zvočni prisluhi, kjer so Jankoviću prisluškovali kar osem mesecev) pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. Tožilstvo je, tako kaže, poskušalo listine in prisluhe uporabiti nezakonito po preteku dveh let, ki jih določa zakon o kazenskem postopku. Zadeva sicer še ni dokončna, saj je v osmih dneh dopustna pritožba. Pa vendar: kaj so na tožilstvu počeli dve leti in pod čigavim vodstvom?
Vlogo in (ne)delovanje vodje specializiranega državnega tožilstva ne postavlja pod vprašaj samo neučinkovitost v raziskovanju spornih ravnanj v omenjenih primerih. Pozornost namreč vzbuja še ena Pezdirjeva izjava: »Če bo Harij Furlan pogledal v vzporedno mrežo off-shore podjetij, bo tam našel sebe.« To je izjavil v kontekstu nedavnega razkritja skoraj milijardo dolarjev vredne transakcije iz Irana, ki so se dogajale v NLB v letih 2009 in 2010, češ da je neverjetno, da so državne ustanove in službe, ki preverjajo zakonitost poslovanja, vedele za Iran, nihče pa ni nič ukrenil. Preiskava je bila prekinjena, zdaj pa gre državno tožilstvo v preiskavo. To ni običajen in pričakovan potek dogodkov, meni Pezdir in se sprašuje, ali je šef specializiranega tožilstva Harij Furlan sposoben to procesirati, ali se bo uklonil svoji nečimrnosti ali nekomu drugemu.
Pezdir pa medtem meni, da je Furlan bolj kot po inovativnih privatizacijskih prijemih njegove družine poznan kot tisti državni tožilec, ki že leta, iz neznanega razloga kar ne more zaustaviti razmahnjene korupcije pri pridobivanju igralniških koncesij in sprejemanju različnih inačic igralniške zakonodaje. S prstom pokaže še na eno Furlanovo težavo. »Nedavni vdor tožilstva in NPU na Banko Slovenije, ko so se nediskriminatorno zasegli dokumenti ECB, počasi na evropski ravni dobiva epilog, ki pa ne bo pokazal na učinkovitost Furlana, ampak na nevarni precendens, ki si ga je privoščil z vdorom v ECB preko Banke Slovenije. In ker je bil vdor nesmiseln in proti vsem normalnim postopkom, se bo nujno moralo sprožiti vprašanje, v čigavem imenu je bilo to narejeno.«
Sicer pa Pezdir še zdaleč ni edini, dasiravno marsikdo o tem ne upa govoriti na glas, ki se sprašuje, zakaj kljub resnim napakam pri delu vodje specializiranega državnega tožilstva še nihče ni poklical na odgovornost ali kritično preveril rezultatov njegovega dela. »Ravno tako kot ni bilo nobenega pravega epiloga v tranzicijski zgodbi o nastanku podjetja družine Furlan. Morda pa je, glede na znane podatke, čas, da se vprašamo, kaj Harija Furlana drži na mestu, ki ga zaseda? To postaja vse bolj legitimno vprašanje.«
Nesposobni spletkarji?
Na nenavadna ravnanja tožilstva je v nedavnem intervjuju za Ozadja opozoril tudi nekdanji generalni direktor policije Marko Pogorevc, ko je govoril o potezah tožilstva v preiskovanju nekaterih politikov. »Franc Kangler je imel 19 ovadb, 15 jih je že padlo, ob tem pa si dovolijo še to, da se v dokazih najdejo nezakoniti dokazi. Ali Janez Janša: pri njem smo že navajeni, da se mesec dni pred volitvami začnejo neki postopki, ki so pred tem sumljivo mirovali. Mesec dni pred volitvami pa se spravijo na vodjo opozicije in ga celo zaprejo. Ali pa župana Borisa Popoviča, ki ga ovajajo in procesuirajo od prvega dne, ko je postal župan. Na sodišču je skoraj več kot na občini. Do danes še ni bil spoznan za krivega. Vtis zunanjega opazovalca je, da je nekaj narobe. Ali se mu to res dogaja samo zato, ker je prekinil petdesetletno oblast komunistov v Kopru? Poglejmo še Zorana Jankovića. Na desetine vloženih ovadb in nobenega resnega postopka, kaj šele ugotovljene krivde. Človek resnično dobi občutek, kot da hočejo na vso silo nekaj dokazati, pri tem pa niso pomembne posledice, ki lahko nastanejo za posameznika.« Glede hišnih preiskav na polju gospodarstva pa: »Imamo primere, ko so bile hišne preiskave opravljene v podjetjih ravno v času, ko se je podjetje pripravljalo na podpis pomembnih pogodb. Seveda so si tujci zaradi tega premislili in odšli iz Slovenije. S tem je nastala celo večja gospodarska škoda, kot so jo denimo očitali v sumu kaznivega dejanja, in takih primerov je kar nekaj.« Nazadnje tudi Pogorevc izpostavi vprašanje ali so tožilci popolnoma nesposobni ali pa nekdo izključno zaradi političnih spletk zlorablja organe pregona za diskreditiranje posameznika. In seveda tudi obratno. Tako kot se je v preteklosti že izkazalo, da prepogosto javno diskreditirajo posameznike in kasneje nimajo utemeljene osnove, da bi primere pripeljali do epiloga, tako v nekaterih primerih za epiloge zgodb ne kažejo nobene zagnanosti tako dolgo, da zadeve čudežno zastarajo – nemara v upanju, da se bo nanje pozabilo...
Nikakršna skrivnost ni, da je pri slovenskem izboru in zaposlovanju sodnikov desetletja vladala negativna selekcija. Gosto tkano sito je bilo naravnano izrazito ideološko in kot takšno namenjeno zaustavljanju neposlušnih potencialov ter prepuščanju intelektualnih kapljic. Druga značilnost oblikovanja tretje veje oblasti pri nas je bilo sistemsko distanciranje sodnikov od realnosti vsakodnevnega življenja. Od prvega dne študija na pravni fakulteti, preko izvolitve v položaj sodnika, vse do konca poklicne kariere. Kot božanstva, ki živijo v vzporednem vesolju. Večina kandidatov ima umetno spodbujani večvrednostni kompleks, ki zmore obstati le v navidezni realnosti druščine čaščenja na pamet naučenih paragrafov. Povejmo na glas - moč odločanja o človeških usodah je bila v Sloveniji dana v roke najmanj sposobnim. Če bi povprečen državljan vedel, kakšno strokovno in intelektualno uboštvo zmore pokriti sodniška kuta, bi se zgrozil. Ali, kot je znal v zaprti družbi povedati eden od njih: »Če bi zidovi sodne palače znali govoriti, bi jim smeli prisluhniti le starejši od18 let.«
Po Talmudu tisti, ki ni poročen in nima otrok ne more biti sodnik, saj ne razume ne konteksta, ne vsebine zadev o katerih odloča. Enako velja za človeka, ki je doživel osebno travmo. Sodnik mora biti biti življenjsko izkušen, moder in preudaren. Prav zato ne more biti premlad. Vse našteto opisuje anomalije, ki so možne v sistemih, kjer so sodniki predvsem - uradniki. Birokrati, ki jih nastavi režim, da mu s svojo enostransko ciklostilno mehaniko zvesto služijo. Neodvisna sodna veja ne nastane sama od sebe in predvsem ne more obstati na šibkih strokovnih temeljih. Zato sodstvo v Sloveniji, kljub moči, nima skoraj nikakršnega ugleda. Sodišča so kot trobila zakona postala žrtve lastnega formalizma in izrazitega pomanjkanja samorefleksije.
Ker si sodniki ne zmorejo izboriti ustreznega položaja in ugleda, jim pri opravljanju njihovega dela »na pomoč« priskočijo novinarji. Ob pomanjkanju samozavesti in znanja sodniki tako neredko prispevajo le podpis pod sodbo, ki so jo dejansko napisali mediji.
Aleš Zalar Je bil prvi, ki je razumel, da je sodniška dejavnost pravzaprav zelo donosen in vpliven biznis in se je svoje kariere načrtno in uspešno lotil v to smer. Že po manj kot dveh letih od izvolitve v sodniško funkcijo je prevzel managiranje Sodišča in svojemu managerskemu poklicu ostal zvest do konca. Zelo spretno je pletel mreže, s kadrovanjem na ključne položaje, natančno nadziral vstop v sodniško funkcijo (preko navezav s sodnim svetom), preudarno delil posle na sodišču, prijateljeval s politiki, končno stopil v politiko in počasi dogradil eno najbolj delikatnih privatizacij javnih funkcij v Sloveniji – Evropski center za reševanje sporov (ECRS). Za tega je pripravljal teren še kot Predsednik sodišča, nato pa je dober del svojega ministrskega mandata (predvsem poti v tujino) posvetil trasiranju svoje postpolitične kariere. Pri tem je šlo za velik del časa in davkoplačevalskega denarja, ki je bil načrtno namenjen v osebno promocijo in navezovanje stikov, ki so se kasneje prenesli na zasebno institucijo. Prav opisana dejavnost je povzročila konec dolgoletnega prijateljevanja in zavezništva z Gregorjem Golobičem, ki mu je odprto očital privatizacijo sodišča. Organi ECRS nazorno razkrivajo nekatere najbolj očitne povezave z drugimi krogi slovenskega pravosodnega podzemlja – Civilnim in gospodarskih delom profesorjev ljubljanske Pravne fakultete, zloglasno navezavo stečajnih upraviteljev in predvsem ohranjanja vezi s ključnimi posamezniki Sodniškega kroga.
Da je Zalar imel dober čut za posel so znali povedati tudi nekateri razvpiti managerji slovenskih gradbenih podjetij s katerimi se je dogovarjal za (nikoli izpeljano) graditev nove sodne palače. Bojda jih je več vnaprej vplačalo “varščino” za sodelovanje na “razpisu”. Precej časa niso poniknile govorice, da bi bilo zanimivo videti račune, ki jih je Zalar v tistem času plačal za gradbena dela na njegovi novi hiši v Ljubljani in vikendu na Zatrniku. Podobno bi lahko veljalo za ostale dobavitelje sodišča – od računalniške opreme, pohištva, do svetovalnih in drugih storitev.
Zalar je bil “spiritus movens” sodišču pridruženih programov alternativnega reševanja sporov, za katerega je dobil od programa Phare 250.000 EUR sredstev. Vodja programa je bila Maša Kociper (!), ki je notranji sferi na sodišču poznana kot članica “trojčka” v katerem je tvorno sodelovala še Tina Brecelj, njegova stalna poklicna spremljevalka. Zalar je svojo strokovno prepoznavnost vztrajno gradil prav na alternativnem reševanju sporov, ki jo je s pomočjo sodišča razvil, navezal mednarodne stike in nato počasi prelil v zasebno sfero.
V očeh številnih sogovornikov je Aleš Zalar človek precej zoprnega karakterja, saj praviloma deluje naduto in cinično. Rad bi slovel kot intelektualec z izoblikovanim, poznavalskim okusom za kakovost. Večina zgolj izkorišča te njegove šibkosti in ga ceni predvsem njegovo operativno sposobnost poskrbeti, da je delo opravljeno.
Zalarjev življenjepis je neverjeten: sodnik 1989 – 2008 (19 let) od tega je bil 16 let predsednik sodišča od 1991 do 2007, 2008 do 2011 minister za pravosodje in začasno (3 mesece) minister za notranje zadeve, predsednik Slovenskega sodniškega društva (od 1997 do 2001 in od 2003 do 2005) ter Predsednik Evropskega centra za reševanje sporov 2012. Center je formalno ustanovila Katarina Kresal, idejni vodja in vsebinski “lastnik” pa je Zalar. Direktor centra je Uroš Petohleb (nekdanji generalni sekretar LDS)
Člani Sveta: Dr. Miha Juhart (nekdanji dekan PF in predsednik UO SDH), Melita Butara (nekdanja predsednica Združenja stečajnih upraviteljev, akterka afere Prijatelji v stečaju in bivša žena Tiborja Šimonke) ter Manca Vrečar (žena Zalarjevega brata Boštjana, poznanega iz afere Bullmastifi in skritega mentorja številnih sodnikov). Tudi med Člani sveta za pravna vprašanja (posvetovalnega organa) najdemo zanimiva in politično ter medijsko razvpita imena: Mag. Nina Betteto, Dr. Jernej Sekolec in Dr. Lojze Ude….
Tesne osebne povezave s sodniškim krogom so skrbno negovane skoraj dve desetletji in postavljajo Aleša Zalarja v verjetno najvplivnejšo persono slovenskega sodnega podzemlja. Po trditvah mnogih, ima velik del sodnikov v Ljubljani do njega neke vrste moralni “dolg” za različne usluge, ki so se nabirale v dolgih mandatih njegovega delovanja. Kako se “dolg” izterja in če ga je mogoče sploh kdaj odplačati, pa lahko samo ugibamo.