No tags yet.
Funkcija infrastrukturnih podjetij je ustvarjanje pogojev, v katerih lahko zasebni gospodarski in drugih subjekti čim bolj nemoteno in uspešno delujejo na trgu. Zato morajo biti infrastrukturna podjetja učinkovita, poceni, fleksibilna in usmerjena v podporo drugim. Energetika, telekomunikacije, avtocestno omrežje, železnice, šolstvo, zdravstvo… so tipični primeri družbene infrastrukture. Ker imajo našteta podjetja vsak hip v rokah srčni utrip gospodarstva in širše družbe, so idealno okolje za globoko državo. Slednja skrbi, da bodo ta podjetja čim dalj casa ostala v državni lasti, saj lahko le v taksnih pogojih omejene konkurence vzpostavi sistem, ko smo smo državljani in gospodarski subjekti pravzaprav ujetniki infrastrukture. Pri tem je posebej pomenljiv poslovni model poslovanja s tako imenovano “pozitivno ničlo”, kot tipični socialistični koncept pravočasnega selektivnega izsesavanja finančnih sredstev, da ne bi lastniku (državi) seveda prišlo na misel, da bi si hotela izplačati previsoke dividende, oz uspešno podjetje prodati zasebnemu kapitalu.
Čeprav se želi prikazati drugače, je bančništvo v svojih temeljih zelo preprosta panoga, katere pravila se niso bistveno spremenila od njenih začetkov v drugi polovici 18 stoletja. Stabilnost bančnega sistema je makroekonomsko zelo pomemben dejavnik, saj pozitivno vpliva na gospodarsko rast in razvoj okolja. Hkrati so razpoložljivi bančni krediti eden najpomembnejših dejavnikov zmanjševanja neenakosti v družbi. Vse našteto so pomembni razlogi, da se zeli bančnim krizam izogniti. Zakaj torej tako pogosto prihaja do njih? Poenostavljeno povedano, bančna kriza nastane, ko sta ob nepredvidenih dogodkih v gospodarstvu v notranji strukturi bank hkrati izpolnjena dva pogoja: visoka stopnja tveganja v bančnih bilancah in neustrezno oblikovane kapitalske rezerve. Noben od razlogov, ki bi po zapletenosti spadal v domeno jedrske fizike.
Strokovnjaki ugotavljajo, da finančne krize niso naključne. Na podlagi raziskav trdijo, da imajo globoke politične korenine. Pri tem ne gre za teorijo zarote, temveč povsem logično povezavo med medsebojno odvisnimi dejavniki. Bančništvo, ki temelji na upravljanju denarja tretjih oseb je povsod po svetu s strani države močno regulirano. Države so odvisne od bančnih potencialov ne le za svoje razvojne projekte, temveč vse bolj tudi za vzdrževanje infrastrukture. Banke potrebujejo državo, da jim s pravnim sistemom pomaga k stabilnosti, država pa je občutljiva na nezadovoljstvo volivcev, če slednji npr. ne zmorejo več odplačevati hipotek ali pa nasedejo v valutnih tveganjih. Naravno zavezništvo politike in bank ustvari koalicije politikov, bankirjev in drugih vplivnih interesnih skupin, ki skupaj tvorijo in upravljajo finančni ekosistem. Gre za navezave, ki uporabljajo bančni sistem kot orodje za pridobivanje političnih “subvencij” na račun drugih skupin.
V navezavo spadajo ljudje, ki odločajo kdo lahko ustanovi banko, kdo sme postati bankir in\ali sedeti v upravnih odborih. Določajo kdo ima dostop do kreditov in komu bo “odpuščeno” če kredita ne bo poplačal. S kreditiranjem privilegirajo ali deprivilegirajo (onemogočijo) določene skupine igralcev. Pod pretvezo pomembnih strategij in zato višjih tveganj transferirajo sredstva v roke izbrancev. Z drugimi besedami, ustvarjajo zmagovalce in določajo poražence na način, ki s trgom, konkurenco in poštenostjo nima posebne zveze. Orodje, ki ga uporabljajo je posebej atraktivno, ker je zapleteno in povprečnemu opazovalcu nerazumljivo, čeprav se dogaja v njegovem imenu in za njegov račun. Zelo težko je namreč identificirati katero podjetje je dobilo politično privilegirane kredite, če jih je na koncu tudi poplačalo. Nekoliko drugače je v primerih, kjer dolžniki uporabijo politične vzvode, da jim denarja ni potrebno vrniti oz. se njihovo breme prevali na davkoplačevalce. Vendar je tudi v teh primerih “ex ante” težko dokazovati, da je šlo za načrtno podeljevanje ekonomske rente in ne le za sprejemljivo stopnjo poslovnega tveganja.
Kvaliteta pravnega študija v Sloveniji že dolgo vztrajno in nezadržno pada. Posledice je moč vsakodnevno spremljati na vseh področjih, ki se jih pravna stroke neposredno ali posredno dotika. Strokovni analfabeti in osebnostne podrtije na slovenskih sodiščih, politično korumpirano tožilstvo, tajkunske mreže med odvetniki, politično podeljeni notariati, ki se dedno prenašajo na naslednje generacije, grozljivo zbirokratizirana javna uprava in gospodarski pravniki, s poslovno širino fijakerskih konjev, ki krojijo usodo državnih podjetij so le najbolj vpijoči primeri slovenske pravne spirale zla. Natančna analiza bi verjetno pokazala širšo paleto vzrokov, a zibelka je zagotovo na Pravni fakulteti.
Študij prava v Sloveniji je podoben naravni katastrofi, stanje med univerzitetnimi profesorji v Sloveniji, zlasti tistimi na pravnem področju, pa je naravnost patetično. Ne le, da velika večina izven okvira lastne domovine ne bi uspela zasluziti niti za “burek”, temveč se zavedajoč omejenosti prostora v katerem lahko delujejo (ter lastne sposobnosti) intenzivno trudijo “markirati” svoj teren delovanja. Pri temu imajo mladi kolegi globoko utrjeno sled s strani svojih starejših kolegov, ki so svoje poslovne avenije tlakovali desetletja. Najbolj atraktivna področja so bila vedno tista, ki prinašajo najbolj bogate neposredne finančne koristi t.j. gospodarsko in civilno pravno področje, po osamosvojitvi pa predvsem javna uprava in ustavno pravno področje. Za njimi šepeta kazensko in delovno pravno. Poseben oksimoron na slovenskem področju, tako glede statusa kot dejanskega vpliva na javno mnenje in gospodarsko politiko ima EiPF. Z njegovim statusom se je vredno pozabavati, saj je v dobršni meri služil kot vzor številnim drugim primerljivim “raziskovalno-svetovalnim” spregam, ki so odlično izkoristile (=zlorabile) akademski milje univerze za povsem zasebne podjetniške projekte. Slednje študentje spremljajo že desetletja, saj je izobraževalno delo številnih profesorjev povsem podrejeno njihovim podjetniškim podjemom. Študentje so pogosto izkoriščani za pripravo gradiv, analiz, seminarskih in diplomskih nalog, ki so sestavni del svetovalnih projektov, na katerih delujejo njihovi mentorji. Odličen poslovni model, ki temelji na brezplačnem izkoriščanju študentskega potenciala. Še več, najbolj pronicljivi med študenti, drugače povedano, tisti, ki dodajo največjo dodano vrednost profesorjevim primarnim interesom, so nagrajeni s hitrimi magistrskimi ali doktorskimi nazivi in praviloma dobijo povabilo med elito – postanejo asistenti. Njihova motivacija je praviloma finančne narave, saj vedo, da njihovi mentorji (vsaj najboljši med njimi) mesečno zasluzijo več deset tisoč evrov.
Razvoj pravne stroke v taksnem okolju je zajamčen. Seveda v smer, ki jo spremljamo že zelo dolgo. Pri tem je zanimivo opaziti, da pravniškega ceha politična pripadnost praviloma ne moti. Z besedami pokojnega staroste slovenskega poslovnega okolja – načrtno pazijo, da so njihova jajca enakomerno porazdeljena po političnih gnezdih, tako da jih nobena sprememba vrednosti delnic na političnem trgu ne more vznemiriti. Kljub konkurenčnosti vlada med slovenskimi pravniki neverjetna stopnja medsebojne kolegialnosti, (tolerance) ki je bolj kot karkoli drugega posledica relativne majhnosti bazena, v kateri morajo preživeti. Izobčenje, kot v pradavnini – pomeni (poslovno) smrt.
Položaj profesorjev je pri opisanem početju še posebej sporen z moralno etičnega vidika. Pri tem ne gre pozabiti, da so študentje prava v Sloveniji, če jih primerjamo s študenti na številnih pravnih fakultetah po svetu – precej mlajši, zato manj izkušeni in predvsem, strokovno in intelektualno manj “prebrani”. Selekcijski proces vstopa in kasneje preživetja na pravni fakulteti pri nas je povsem neprimerljiv s tistimi na najboljšim pravnih fakultetah po svetu.
Namesto, da bi fakulteta vzgajala kritično razmišljujoče ljudi, strokovnjake, ki razumejo, da imata resnica in pravica številne obraze. Diplomanti, ki so produkt slovenskega pravnega študija so natančno kalibrirani uradniki, ki z nezmotljivo natančnostjo citirajo črke zakonov, brez, da bi razumeli njihov namen, kaj šele, da bi razumeli učinke njihovih ravnanja na stanje v družbi. Ker poznajo ustroj pravnega ceha, so od zgodnjih korakov navajeni slediti vodjem in paziti, da se konformizem širi naprej.