No tags yet.
Vloga civilne družbe je verjetno najpomembnejši korekcijski element pri delovanju učinkovite demokracije. Prispeva k razširjanju javnega diskurza in dodajanju novih, praviloma nasprotujočih si stališč. Odločevalcu tako omogoča pravočasni vpogled v različne strokovne podlage in zato sprejemanje boljših in širše sprejemljivih odločitev.
Kot na številnih drugih področjih je Slovenija tudi na področju civilne družbe slepa na desno oko in sliši le z levim ušesom. Stanovska združenja in zbornice (kot najvplivnejši del civilne družbe) praviloma poganja politični oportunizem in intelektualna lenoba. Služijo svojemu vodstvu, ne pa članstvu, na račun in v imenu katerega nastopajo. So vodilni igralci v gospodarskem teatru absurda, ki predstavlja vedno nove zgodbe namišljenega uspeha.
Najbolj izrazito je stanje med tako imenovanimi think-tanki, ki se z obilnimi finančnimi podporami borijo predvsem za tiste deležnike, katerih cilji so divergentni z uvajanjem tržne ekonomije, zaščito zasebne lastnine in uveljavljenimi mednarodnimi načeli delovanja. Še zlasti, kadar so ta blizu tradicionalnim človeškim vrednotam. So kot zdravnik, ki sladkornemu bolniku predpise redni obisk slaščičarne (Zvezda). Podobna anomalija sta Združenji delodajalcev in nadzornikov, ter Gospodarska zbornica Slovenije. Vse navedene institucije bi po naravi njihovega delovanja morali sestavljati in upravljati najvplivnejši domači in tuji industrialci, ter lastniki zasebnega kapitala. Ce pogledate njihovo strukturo, pa boste ugotovili, da gre za bodisi napol zasebna združenja posameznikov, ki v imenu globoke države obvladujejo državna podjetja ali pa, lahko vodljiv kader brez kakršnihkoli izkušenj v gospodarstvu, ki je nameščen na visoke položaje, da bi ohranjal obstoječe stanje. Slovenija je verjetno edina država, kjer zasebni kapital pravzaprav nima resnega predstavnika v družbenem diskurzu.
Poglejmo si primer stanovskih združenj med slovenskimi pravniki. Glede na relativno ozko odmerjen poklicni prostor so za slovenske pravnike stanovska društva in združenja bistvenega pomena. Preko njih se vključujejo v omrežja s straješimi, bolj izkušenimi in že uveljavljenimi kolegi, številna strokovna izobraževanja zaradi neprestanih sprememb zakonodaje so še zlasti popularna, saj jih praviloma izvajajo pisci zakonov. Združenja vsako leto priredijo (namenoma izbrana beseda!) izbor za najvplivnejše pravnike v Sloveniji - neke vrste Miss slovenskega pravniškega vzajemnega občudovanja.
Proglasitev z veliko belega dima se navadno zgodi med vsakoletnimi pravniškimi bakanalijami (Dnevi slovenskih pravnikov), ki tradicionalno potekajo v Portorožu. Bodite pozorni na tri organizatorje - GV Založba (v lasti Ius Software, ki je neposredno in posredno v 100% lasti Slobodana Sibinčiča), Zveza društev pravnikov Slovenije (ki ji trenutno predseduje dr. Lojze Ude) in Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije.
Obe visokozveneči zvezi sta pravzaprav priročni marionetni tvorbi, katerih niti držijo in vlečejo ljudje iz ozkega kroga, ki ga opisujemo. V pravniških krogih namreč velja za velik prestiž, da si uvrščen na seznam predavateljev. Simbolno to namreč pomeni napredovanje v zelo zaprtem sistemu, kjer se ne merijo sposobnosti, temveč slepo zaupanje in brez slehernih zadržkov sprejet pakt o medsebojnem nenapadanju.
Znamenit citat Branke Neffat, ki potrjuje njeno “strokovnost”: "Polzela bo dobila strateškega partnerja. Gre za podjetje, ki ima letno prihodke v višini 1000 milijard evrov." (Opomba: največje podjetje na svetu po prihodkih 2017 je bilo kitajsko naftno podjetje Sinopec, ki je ustvarilo 267,5 milijard dolarjev)."
Za Neffatovo je težko trditi, da je strokovnjakinja na kateremkoli pravnem področju, nedvomno pa je ena najbolj spretnih prodajalk gospodarskih in civilno pravnih storitev. Njeno podjetje NeBra in podjetje njenega moža Nef (ocenjevevanje premoženja) sta bila v času slovenske tranzicije med najaktivnejšimi igralci. Branka Neffat je s svojim krogom pomagala usmerjati nekatere najodmevnejše projekte lastniške konsolidacije, danes poznane kot tajkunsko-menedžerske prevzeme podjetij. Brankino srce bije na levi strani, kot radi mnogi javno potrdijo svoje politično usmeritev.
Neffatova je ena najbolj prijetnih in družabnih (mnogi dodajajo, da kljub letom, še vedno – radoživih) slovenskih pravnic. Morda je tudi zato kar 16 let nadvse uspešno predsedovala Pravniškemu društvu Ljubljana, ki jo je ob njeni (zgolj formalni upokojitvi s funkcije) v maniri Kim Il Sunga imenoval za doživljensko častno predsednico. Pri tem gre omeniti, da je pred predsedniško funkcijo še dodatnih šest let opravljala funkcijo tajnice. Pri vodenju najvplivnejseda pravniškega lobija je torej sodelovala 22 let (v ključnem obdobju gospodarsko pravnih in lastniških sprememb od leta 1991 do 2013). Še medklic - društvu je času njenega sekretarskega obdobja presedoval Slobodan Sibinčič s katerim se bomo podrobneje srečali v naslednjem poglavju. Na vodstvenih funkcijah omejenega društva so bili med drugim še Miro Košak (vpliven pravnik v Ljubljanski banki in kasneje notar), Dr. Rado Bohinc (profesor, svetovalec, Minister za notranje zadeve…), Vitko Roš (GZS), Janko Arah (vodja pravnega službe na GZS in lastnik Arah Consulting - vpliven svetovalec podjetjem), Bojan Pečenko (pravna služba GZS, sokreator privatizacijske zakonodaje, svetovalec, danes odvetnik nekaterih znanih Udbovskih podjetnikov in consigliere Igorja Laha)…
NeBra je pravzaprav družinsko podjetje, v katerega sta zakonca Neffat zgodaj vključila naslednjo generacijo – sina Domna (danes odvetnika). Podatek omenjamo zato, ker slovensko pravniško podzemlje lastniško in vplivnostno obvladujejo družinski klani v katerih se ključne funkcije podedujejo. Pravniki se v Sloveniji ne le družijo temveč tudi zelo pogosto poročajo med seboj, prav tako se za isti poklic nato skoraj praviloma odločijo tudi njihovi potomci. Glede na velikost Slovenije in imanentnosti konfliktov interesov (ob dogovoru nenapadanja) lahko mirno govorimo o popolni strokovni incestoidnosti, katere končni rezultat je neke vrste pravniški Susak, v katerem se trenutno nahajamo.
Podjetja Branke Neffat se ukvarjajo z vrsto zanimivih storitev, pri katerih je njena specifična konkurenčna prednost, da ekskluzivno ponuja bleščeča imena slovenske pravno akademske sfere – Dr. Marijana Kocbeka, Dr. Rada Bohinca, Dr. Nino Plavšak… med njenimi best-selling svetovalci in predavatelji pa najdemo poleg omenjenih tudi Dr. Miho Juharta, Aleša Zalarja, Katarino Kresal, Dido Volk in številne druge. Nebra je prav tako uspešno zabrisala sporno mejo med predavanjem in svetovanjem. Pri tem ne smemo pozabiti, da se za ministre in sodnike (baje) spodobi, da predavajo in pišejo strokovne članke. Kar pa se tiče njihove svetovalne aktivnosti pa presega mejo ne le dobrega okusa, temveč številnih zakonov. Zato so stvari lažje, če se “zapakirajo” v interna, “po meri” narejena izobraževanja.
Kar sta Miloš Urbanija in Bojan Petan za Gregorja Golobiča, je Branka Neffat za Radota Bohinca. Od tu njena moč tudi v sferi obvladovanja državnih podjetij, številne funkcije v nadzornih svetih, organih za izbore uprav, certificiranje državnih nadzornikov…. Čeprav njuna zveza traja še iz zlatih časov Slovenskega inštituta za management, se je finančno okrepila in nepremičninsko odebelila zlasti med Bohinčevim vodenjem Ministrstva za notranje zadeve (2000-2004). Opisana faza sodelovanja sovpada s storitvami, ki jih je Nebra pričela uspešno nuditi javnim podjetjem in občinam. S tem je sicer zarezala v tržni kolač uveljavljenih svetovalnih podjetij za javno upravo (ki jih obvladujejo Rajko Pirnat, Senko Pličanič in Miro Cerar) vendar ji je relacija s tako pomembnih članom vlade, kot je notranji minster pomagala utrjevati položaj.
Nebra je v navezavi z dr. Marijanom Kocbekom vrsto let izvajala magistrski študij gospodarskega prava v Ljubljani v imenu Mariborske pravne fakultete in seveda, za svoj račun in dodatno zasebno finančno korist predavateljem. Delovanje Branke Neffat je zgolj vrh ledene gore pojava, ki ga širša javnost ne uspe diagnosticirati in sicer, da različna stanovna združenja in podobne organizacije niso neodvisni del civilne družbe, temveč specializirane lobistične organizacije, ki so (kar se vpliva in vodenja tiče) povsem sprivatizirane in pod krinko apolitičnosti forsirajo njihovo ideologijo s katero je povsem prepojen slovenski pravni eko-sistem.
Druga značilnost njenega omrežja je spretno prepletanje interesov drugih (profesorjev, sodnikov, politikov) in na ta način udejanjanje lastnih in njihovih finančnih in vplivnostnih ambicij. Seveda vse poteka v imenu stroke, neodvisnosti in aktivnega angažmaja civilne družbe.
Temeljni pogoj uspešnega delovanja vsakega pravnika je hiter in učinkovit dostop do relevantnih pravnih informacij. Pa naj gre za čistopis zakona ali podzakonskega akta, judikate sodišč, strokovne članke ali zgolj komentar k določenemu členu zakona. Strokovna pravna javnost seveda v veliki večini posega po sodobnih oblikah iskanja in pridobivanja informacij (t.j. v elektronski obliki), čeprav je v pretežnem delu še vedno simbolno zasidrana podoba pisarne, kjer se za steklenimi vrati omar skrivajo v usnje vezani ustava, zakoni, letopisi…. Zaradi tega lahko še vedno najdemo veliko kupcev knjig (v klasičnem pomenu te besede).
Kljub formalni konkurenci in odprtosti trga, omenjeni področji v Sloveniji obvladujeta dve podjetji – klasičnega GV Založba in elektronskega IUS Software, v lasti podjetja Lexpera d.o.o.. O trendih in razmerjih med klasično in sodobno obliko verjetno največ povedo prihodki obeh podjetij, ki danes kažejo skoraj sedemkratno premoč tehnologije nad klasično papirologijo. Vendar ni bilo vedno tako. Čeprav GV Založba danes ustvari le slab 1,5 milijon prihodkov, jih je še leta 2008 imela več kot dvakrat toliko (4 milijone). Še bolj zanimiv je podatek, da ji je država (proračunski uporabniki) v zadnjih desetih letih prispevala blizu 40% vseh prihodkov oz. natančneje 12.3 mio evrov. Ius software ima danes bistveno višje prihodke in seveda tudi drugačno krivuljo njihovega gibanja. Le ti se držijo nivoja slabih 10 milijonov EUR letno, država pa je v zadnjih desetih letih od podjetja kupila za 28.5 mio EUR storitev. (Vir Erar).
Podjetji, ki ju analiziramo obvladujeta slovenski trg s pravno relevantanimi informacijami, imata ekskluzivne pogodbe s sodišči in drugimi državnimi organi, imata de facto monopol pri objavljanju strokovnih prispevkov pravne stroke (revija Pravna praksa….), organizirata največje število strokovnih izobraževanj na področju prava, sta soorganizatorici razvpitih pravniških dnevov in izdata večino pravne literature v klasični, torej tiskani obliki. Njun vpliv na področju "data mininga" pa je tisti, ki jima daje moč prihodnosti. Ius Software je mogoče primerjati s slovenskim pravniškim Googlom, saj ima vsak trenutek v rokah srčni utrip in krvno sliko celotnega področja. Seveda ne moremo dejstva, da imata obe podjetji v rokah škarje in platno za določanje in promoviraje avtorjev, določanje in izplačevanje avtorskih honorarjev (kar je zlasti pomembno pri občutljivih profilih, kot so sodniki, tožilci in profesorji), izbiri in nagrajevanju predavateljev… Brez pretiravanja lahko trdimo, da obravnavani podjetji držita v rokah slovenski informacijski (medijsko-založniški) pravniški gral. Brez sodelovanja z njima je v Sloveniji skoraj nemogoče postati zaznaven igralec na pravniškem parketu.
Pri vsem doslej napisanem ne smemo pozabiti zelo pomembne uredniške vloge, ki bistveno vpliva na usmerjanje strokovnih debat. Ne zgolj po njihovi globini in intenzivnosti, temveč predvsem po odrejanju njihove politično konotirane smeri (npr. o eklatantnih kršitvah človekovih pravic in politično vodenih kazenskih procesih ne boste našli skoraj nikakršnega branja).
Seveda sledi logično vprašanje – kdo lastniško obvladuje omenjeni podjetji. Glede na njun vpliv in področje delovanja bi bilo pričakovati transparentnost poslovnih namenov, ki vodijo in upravljajo oba subjekta. Eno je povsem jasno – GV Založba je v 100% lasti podjetja Lexpera. Tu pa se transparentnost tudi konča. Formalna lastniška pot obeh podjetij je bila zelo pestra in zanimiva. Njegovo lastništvo so si v sosledju delila slovensko, belgijsko, nizozemsko in lihtenštajnsko podjetje, da bi na koncu končalo kot holding Lexpera SA v lasti privatnega sklada Royalton Capital Investors II L.P., ki ga upravlja Royalton Partners SA. Gre za formalno strukturo, v kateri ostanejo dejanski lastniki skriti izza zapletene regulative, ki daje Luxemburgu in njihovim upravljalcem svetovni primat med naložbenimi holdingi.
Tudi sicer je podjetniška in lastniška zgodovina podjetja pestra in zanimiva, polna eksotičnih vložkov (obremenjevanja lastniških vložkov s krediti), sporov (med sindikati in podjetjem, med direktorico in lastniki) in nenavadnih ekscesov (deložacija vodilnih in postavljanja novih direktorjev). Podrobna analiza pa čedalje bolj kaže, da vse logistične niti vodijo k eni sami osebi. Da ne bo pomote – ne trdimo, da je ta oseba edini lastnik, saj se v zvezi s podjetjema omenjajo tudi številna druga zanimiva imena pretežno iz kroga Nsi (Anton Tomažič in Alojz Jamnik), ki vedno znova pritegnejo na plano pra-idejo o slovenski udbovsko-krščansko demokratski koaliciji . Povsem jasno je tudi, da formalno lastništvo in medijsko poročanje v duhu “tuj sklad je prevzel Ius Software” ne zdrži resne presoje. Gre za malček bolj zapleteno, a še vedno tipično slovensko post tranzicijsko zgodbo, kjer se resnično lastništvo poskuša zamegliti s serijo vmesnih členov vprašljivega porekla.
Vrnimo se k osebi, o kateri (čeprav se skoraj celotno poslovno kariero giblje v medijih in koketira s politki) ne vemo skoraj nič. Osebi, ki sama zelo rada deli nasvete o pomembnosti transparentnosti, a o njej na spletu ni mogoče najti najbolj osnovnega življenjepisa. Govorimo o osebi, ki se zelo rada kaže kot velik podpornik tujih vlaganj, klenega skandinavskega načina razmišljanja in liberalne tržne ekonomije. Taista oseba v svojem jedru ne more prikriti JNA porekla in udbovskega načina delovanja saj v praksi perfidno poslovno krši vse temeljne postulate prostega trga. Od selektivnega napredovanja izbranih novinarjev po principu zvestobe, do nepreglednega managerskega prevzema, od vzpostavitve pravil "roza" poslovnega tiska, ki temeljijo na konfliktu in govoricah ter poslovno pol-pismenih novinarjih, ki so specializirani za prodajanje oglasnih sporočil v obliki "resnih" novinarskih prispevkov. Gospod je v stari udbovski maniri dolgo osebno skrbel, da se v "njegovih" medijih niso pojavljali nasprotniki njegovih idej in ves čas močno protežiral svoje varovance.
Govorimo o (prikritem) lastniku številnih podjetij v Sloveniji in tujini, poslovnem angelu in častnem konzulu Kraljevine Švedske v Sloveniji, Slobodanu Sibinčiču. O gospodu je (med vrsticami) beseda že tekla v prejšnjem poglavju, saj je v njemu odigral pomembno vloga in predstavlja z njim ključno povezavo. Prav tako je osebno povezan in bistven člen za sodelovanje s skoraj vsemi ostalimi krogi slovenskega pravniškega podzemlja, kot bomo videli v nadaljevanju.
Slobodan Sibinčič ima za seboj dolgo kariero slabega vodenja in podpovprečnih poslovnih rezultatov. Zaznamoval je devetdeseta leta in prvo dekado novega tisočletja (tako kot v zadnjem obdobju velja za Boruta Jamnika) kot pogrebnik podjetij slovenskih poslovnih medijev, ki jih je vodil.
Sibinčič je izkoristil mantro, ki je uspešno pokopala več kot polovico slovenskega gospodarstva in jo prepoznamo po formuli v kateri lastniki povsem izčrpajo matično podjetje, finančna sredstva in drugo premoženje prenesejo na odvodna podjetja, daleč od oči javnosti. Za zaključek jih s pomočjo "prijateljev" in tujih pravnih oseb privatizirajo.
Matično podjetje nato umre, novi "tuji" lastniki pa preko posrednikov upravljajo očiščene subjekte. Enak vzorec seveda najdemo tudi pri Sibinčiču – skupina GV, ki je v očeh strokovne javnosti predstavljala temelj za širitev v JV Evropo je blagopokojna – sam pa je s pomočjo vplivnih sklandinavskih prijateljev zvito privatiziral njegova najbolj donosna jedra. Po zgledu svojega velikega idola, ki mu že več kot desetletje sledi kot ubogljiv vernik je ustvaril mali družinski imperij, ki ga počasi pripravlja na upravljanje druge generacije. Kot pogosto velja za poslovne vernike - brezpogojna vdanost gospodarju pomeni neusmiljeno teptanje vseh (ki si drznejo drugače razmišljati) pod njimi.
Sibinčič se v javnosti rad kaže kot družbeno odgovorna oseba, pa naj si bo to na kulturnem področju (Gallusov sklad), športnih dogodkih (tenis, tek na smučeh, smučanje, golf...).
Javnost, ga danes pozna predvsem kot organizatorja najbolj prestižnega dobrodelno-kulturnega dogodka za poslovneže – tradicionalnega Novoletnega managerskega koncerta. Njegovo podjetje STJ, ki je lastnik in organizator dogodka na leto sicer ne ustvari več kot med 300.000 EUR, a je psihološka vrednost dogodka nekajkrat večja. Gre namreč za največji “sejem nečimrnosti”, kar jih premore Slovenija pri katerem je komolčanje za vidne karte postalo bistveno sestavni del slovenskega poslovnega establishmenta. Čeprav je grob kontrast viden pri vsakoletnih naporih, da bi se klasične glasbe (večinoma) nevajene publike naučilo osnovnih koncertnih manir. Sleherno leto je tako mogoče opazovati poglede eminentnih slovenskih poslovnežev, ki se med vsako, tudi dozdevno glasbeno pavzo ozirajo po dvorani in čakajo na znak za aplavz. Na spletu je mogoče najti stotine fotografij slovenskega Novoletnega koncerta, elitnega sprevoda, ki kažejo bolj njegovo bedo, kot blišč.
Zelo zanimiva je Sibinčičeva povezava z družino Bonnier, o kateri v Sloveniji vemo bistveno premalo. Nenazadnje gre za enega najvplivnejših medijskih imperijev na svetu, iz katere prihaja član pete generacije Hans Jacob Bonnier – veliki vzornik in mentor SS. Družina Bonnier (po znanih podatkih) obvladuje 175 podjetij v 16 državah in spada v sam vrh švedske oz. židovske elite. Politično stoji trdno ob boku desnim strankam in jih medijsko zvesto, a zvito podpira.
Kot je za skandinavce značilno, je njihova javna podoba zelo “low key”, dasiravno družino ves čas spremljajo številne kontroverzne zgodbe. V znameniti trilogiji Millenium, po kateri je bil posnet tudi film Dekle z zmajskim tatujem pokojni avtor Stieg Larsson neusmiljeno obračunava s temno platjo švedske družbe. V vseh treh knjigah se kot rdeča nit vleče tesna povezava med finančno-poslovnimi družinskimi konglomerati s sumljivo preteklostjo in ključnimi mainstream mediji. Čeprav naj bi trilogija spadala na področje domišljijske novelistike, temelji na realnih problemih. Osrednji je celo v knjigah poimenovan s pravim imenom – Dagens Industri. Hans Jacob je v resničnem življenju njegov podpredsednik. Družina Bonnier je od samega začetka zasidrana v gibanje Bildenbergov in vodstvo mednarodne mreže FBN (Family business network), ki je močno lobistično orodje najpremožnejših družin na svetu.
Hans Jacob Bonnier je častni predsednik in utemeljitelj Evropskega združenja za poslovne in finančne publikacije, katerega generalni sekretar je na njegovo pobudo postal Sibinčič. Pri njegovem profilu na spletni strani je zapisano, da prihaja iz medijske hiše Finance v Sloveniji, kar je glede na obstoječe formalne (ne)povezave skrajno zanimivo. Nedvomno pa to pomeni, da je v očeh ugledne mednarodne stanovske organizacije Sibinčič človek, ki stoji za slovenskim poslovnim časopisom.
Mimogrede, Hans Jacob Bonnier je junija 2015 odprl konferenco Skrivnosti rasti družinskih podjetij v Ljubljani – seveda v organizaciji Financ. Na spletni strani konference so se mu kot lastniku poklonili z zapisom, v ekstremno sluzastem tonu, nič kaj prepoznavnem za Finance: “Hans Jacob je član družine Bonnier, ki je lastnica največjega skandinavskega medijskega podjetja. Bonnier, legendarno družinsko podjetje, ki deluje že več kot dvesto let, je eno najpomembnejših evropskih podjetij, ki deluje tako rekoč v vseh založniških dejavnostih. Hans Jacob je izjemen strokovnjak, s svojo razgledanostjo, svetovljanstvom, občutkom za človeka in sodelavca resnično navdušuje. Je izjemno duhovit, vsi ga poznamo pod vzdevkom Nisse, kar v švedščini pomeni “škrat”. Tudi sam se predstavi kot “škrat”. Nadzornik Financ je že več kot 15 let in resnično nam je v čast in veselje sodelovati z gospodom Bonnierjem.”
Tisti, ki njun odnos opazujejo od blizu vedo povedati, da Sibinčič Hans Jacobu Bonnieru hlapčevsko vdan. Slobodan Sibinčič je pravzaprav neviden "škrat" številnih slovenskih organizacij, podjetij, združenj in lobijev, ki krojijo usodo slovenskega gospodarstva in pravne stroke.
ODLIČEN PRIMER KATASTROFALNEGA UPRAVLJANJA
Stanovska združenja in zbornice so pri nas pomemben dejavnik in soustvarjalec gospodarskega okolja. To še posebej velja za Gospodarsko, Obrtno in Kmetijsko gozdarsko zbornico, ter združenji Manager in Nadzornikov Slovenije. Večni problem pri pregledu delovanja omenjenih organizacij ostaja vprašanje – v čigavem interesu in za čigav račun pravzaprav delujejo? Zbornice so bile prav zaradi tega v preteklosti pogosto tarče polemičnih razprav, kresanja mnenj in nenazadnje tudi zakonskih sprememb. Vse z namenom ukinjanja nezasluženih monopolov in povečevanja učinkovitosti. Kljub takšnim debatam slovenska združenja še vedno hitro postanejo talec ljudi, ki z njimi upravljajo in podporo članstva zlorabijo za doseganje lastnih, pogosto povsem individualnih interesov.
Vpliv zbornic in združenj je sorazmerno velik saj imajo pogosto vodilno vlogo na področju izobraževanja, certificiranja in oblikovanja standardov dobre prakse na področjih njihovega delovanja. Zaradi široke baze članstev in stanovske solidarnosti praviloma postanejo mnenjski voditelj, lahko pa tudi najpomembnejši nosilec razvoja določenega strokovnega področja, ali pa kar cele panoge. Ker so dejanja bistveno pomembnejša od besed, je zato ključnega pomena, da odgovorne osebe takšnih organizacij poosebljajo vzore, ki jim naj članstvo sledi.
Združenje nadzornikov ima s 300.000 evri zavidanja vreden letni proračun s katerim financira svoje dejavnosti. Finančni del poročila za leto 2015 je smešno kratek in z vidika uporabnih podatkov povsem neustrezen. Kljub temu je iz objavljenih številk moč razbrati nekaj nelogičnosti: poročilo na primer trdi, da so prihodki iz naslova individualnih članarin znašali slabih 42.000 EUR, kar se ne sklada z višino članarine (120 EUR) in domnevnim številom članov združenja (643), ki so jo plačali. Enako bode v oči dejstvo, da je 15 korporativnih članov vplačalo dobrih 75.000 EUR, kar predstavlja skoraj dve tretjini prihodkov iz naslova članarin. Podatek je še zlasti pomenljiv, ko pogledamo seznam korporativnih članov – Borzen, DARS, DUTB, Gorenje, HSE, Krka, Loterija Slovenije, Mercator, Nova KBM, Petrol, Pošta Slovenije, Sava, Slovenske železnice, Slovenski državni holding in Zavarovalnica Triglav. Pravi cvetober državnih in paradržavnih podjetij z obema največjima slovenskima korporacijama, pri upravljanju katerih ima država še vedno pomemben vpliv. Ko k temu prištejemo še dobrih 20.000 EUR pokroviteljskih sredstev, se na seznamu finančnih podpornikov poleg nekaterih že omenjenih korporativnih članov Združenja prikažejo še DRI, Kapitalska družba in Luka Koper. Med blagovnimi pokrovitelji najdemo časopisno hišo Delo, Genion Clipping, RMG svetovanje in Gospodarsko zbornico Slovenije. Pomemben del prihodkov (8%) Združenje ustvari z realsocialistično korporativno izmišljotino - Certifikati, s katerimi potrjuje usposobljenost prejemnikov za delovanje v NS. Če bi imeli podatek o tem koliko individualnih članov prihaja iz državnih podjetij in kolikšen odstotek kotizacij za dogodke združenja prihaja iz istega gnezda, bi lahko povsem natančno ugotovili odvisnost in prepletenost Združenja z državno sfero. Kljub temu je moč že brez obeh manjkajočih podatkov trditi, da je več kot 200.000 EUR letnih prihodkov združenja ustvarjenih iz razmerij s državnimi ali od države odvisnimi družbami.
Prav zato si je upravičeno postaviti vprašanje strokovne usmeritve Združenja. Če ga primerjamo s sorodnimi organizacijami po svetu, bi predstavljalo eno najmočnejših trdnjav logike tržne ekonomije in neusmiljeno zastopati interese zasebnega kapitala, zlasti v odnosih do države. Dejavnost slovenskega združenja je, če gre soditi po vsebini dogodkov, izdelavi strokovnih mnenj in sodelovanju pri kreiranju politik – povsem nasprotna. Združenje s svojim »strokovnim« delom aktivno deluje pri ohranjanju in vzdrževanju aktivne vloge države v gospodarstvu in išče načine ter izgovore, da se stanje ne spremeni. V ta namen je združenje v zadnjih osmih letih, kar mu predseduje Borut Jamnik porabilo več kot 2 milijona evrov. Podatek je šokanten in razkrinka zelo močno, dobro organizirano in širši javnosti nepoznano strokovno lobistično utrdbo, ki načrtno usmerja razvoj korporativnega upravljanja v smer, ki je po svoji vsebini nekje v trikotniku med Rusijo, Severno Korejo in Kitajsko.
Delovanje strokovnega jedra hitro pokaže primitivno obliko klientalizma. Na dogodkih združenja se v glavnih vlogah venomer ponavljajo iste osebe. Pri tem prednjači vodja strokovnega sveta Gorazd Podbevšek, ki je med Jamnikovim mandatom predaval več kot štiridesetkrat. Pravzaprav, ga ni bilo dogodka na katerem združenje Podbevška ne bi promoviralo kot nepogrešljivega strokovnjaka.
Če pokukate na spletno stran Podbevškovega podjetja (RMG) se brez posebnih presenečenj, znova pojavljajo državna podjetja, ministrstva in državne agencije ... Za nameček, pa so mu dobre vile slovenskega korporativnega upravljanja podarile še predsedovanja v NS HIT, Ljubljanska Banka, SŽ ... Naslednja oseba, ki se je po istem vzorcu zaradi števila nastopov na dogodkih prelevila v pravo gurujko upravljanja je generalna sekretarka združenja Irena Prijovič. Takšno delovanje ni le v konfliktu interesov z njeno managersko funkcijo, temveč hkrati jasno kaže na porazne »strokovne kriterije«, ki jih ima združenje. Tudi pri njej se ponovi vzorec zbiranja pomembnih funkcij v paradržavni sferi. Za češnjico na vrhu te državne sadne kupe pa ji je bilo podarjeno še mesto podpredsednice NS slovenske naftne družbe Petrol. Vse skupaj je še najbolj podobno smešnici iz nemškega Volkswagna, kjer je dal bivši predsednik Piech v NS imenovati svojo ženo. Seveda v razpravah ni pogosto sodelovala, je pa imel predsednik zato venomer zagotovljen dodatni glas.